Putika v otroštvu

01.01.2000

CT lobanje pripoveduje zgodbo!

Začelo se je, ko sem bil star približno 13 let. Moja mama, ki je mislila le dobro zame, si je zelo želela, da bi šel po osnovni šoli v srednjo šolo in naredill maturo.

A to mi ni najbolj ustrezalo, saj je bila moja največja želja, da bi se izučil obrti. Še vedno se spominjam, kot bi bilo včeraj. Začela je jokati in me skoraj rotila, naj še hodim v šolo. Končno sem se vdal, vendar sem zaradi tega utrpel konflikt samozavesti, natančneje konflikt samozavesti zaradi spretnosti (roke). Zavedal sem se tudi, da bom moral v internat, ko bom obiskoval to šolo in ne bom mogel več trenirati svojega takrat najljubšega športa – karateja. Misel na to, da se ne bom mogel izučiti obrti in da ne bom mogel več trenirati karateja, me je zelo prizadela.

Ker sem se s tem kmalu sprijaznil, bi moral biti padec moje samozavesti razrešen. A, je bi hkrati aktiven begunski konflikt, saj je bilo treba za obiskovanje te šole v internat. Sprva res nisem hotel tja; Res me je bilo strah. Zaradi te kombinacije: rešenega SWE in aktivnega begunskega konflikta sem imel pri 13 letih putiko. To je bilo jasno vidno v oteklih sklepih prstov, predvsem desne roke. Poleg tega so bili moji sklepi prstov otrdeli in boleči. Takrat seveda nismo imeli razlage za putiko in to v tako mladih letih. Takrat k zdravniku nismo šli - na srečo. Morda bi mi še diagnosticirali levkemijo.

Ko je dr. Hamer videl mojo CT je bilo prvo vprašanje, ki mi ga je zastavil:

"Kaj je bilo takrat v otroštvu, česa takrat niste smeli početi oziroma več početi?"

"Kaj je bilo takrat v otroštvu, česa takrat niste smeli početi oziroma več početi?"

S tako natančnim vprašanjem je bila skrivnost hitro razkrita – 25 let pozneje.

Bei einer derart präzisen Frage war das Geheimnis schnell gelüftet – 25 Jahre danach.

Es bleibt nur noch Staunen und tiefe Bewunderung zurück.
Ostane le začudenje in globoko občudovanje.

prevod: Anita Kogelnik