Tako imenovani virusi, ki povzročajo bolezen, znastveno niso dokazani

članek Ewe Leimer

Video s podnapisi v slovenščini, nemščini

Članek podaja pregled, koliko časa že obstaja hipoteza o "virusu". Kako je šolska medicina opredelila "virus" v preteklosti in kako ga opredeljuje danes ter kako  opredeljuje Germanische Heilkunde®, ki jo je odkril dr. med. mag. teol. Ryke Geerd Hamer, idejo o "virusih", ki v resnici niso nič drugega kot neškodljive beljakovinske spojine. 

Po kratkem uvodu avtorica referira, o domnevni znanstveni naravi  "virologije" in razvoju ideje o obstoju "virusa" do današnjih šolsko medicinskih definicij. Sledi kratek povzetek z vidika Germanische Heilkunde® in kako so se spoznavanja o "virusih" , v napredovanju raziskovalnega dela  dr.  Rykea Geerda Hamerja, spremenila. 

***

Trenutna razprava o tem, ali je koronavirus nevaren ali le navaden virus, ki povzroča neškodljivo gripo, je farsa, saj medicina do danes ni predstavila nobenega znanstvenega dokaza, kar bi potrdilo obstoj tega tako imenovanega patogena (= povzročitelja bolezni). 

Vsak poskus zanikati to neumnost (obstoj t.i. virusov, ki povzročajo bolezni) bo uspel le, če imate (na svojem telesu) preverjeno znanje Germanische Heilkunde®, ki to nesmiselno domnevo zlahka pripelje do absurda. 

V sistemu, ki ga je odkril dr. Hamer, ki ga imenuje Germanische Heilkunde®, ideja, da je "zlo" močnejše od "dobrega" in da je nekaj "bolno" močnejše od nečesa "zdravega", ne obstaja.  (ti izrazi so prišli z judovsko-krščansko religijo). 

Nabor pravil sistema v Germanische Heilkunde® nam daje logično razlago za razvoj tako imenovanih bolezni in ne pušča niti nanometra prostora za stari medicinski konsenz. Tudi tako imenovana virologija je v svojih objavah, v nasprotju s svojimi špekulativnimi dokazi, natančneje z lastnimi ugibanji, ker nima dokazov – dokazi je sploh ne zanimajo. Preprosto predvideva, da virusi obstajajo. 

Vendar pa je v sistemu Germanische Heilkunde® vsak korak mogoče preveriti, izsleditii in predvideti. 

To so 3 osnovna merila znanstvenih ugotovitev: 

  1. preverljivost
  2. sledljivost (ponovljivost)
  3. predvidljivost

Če ti trije osnovni kriteriji manjkajo, ne moremo govoriti o znanstveni ugotovitvi. 

Medicina temelji na starih, zastarelih psevdo-"znanstvenih" modelih... in si hkrati prisvaja ime: naravoslovna... Tako imenovani napredek v medicini je zgolj tehnološki, kar pomeni, da ima šolska medicina  na voljo velik arzenal tehničnih izumov. Tehnični napredek je bil mogoč, ker tehnologija temelji na preverjenem (znanstveno dokazanem) znanju (kot sta kemija ali fizika). 

Šolska medicina nam še vedno dolguje znanstveni odgovor na temeljno medicinsko vprašanje, od kod prihaja tako imenovana bolezen... 

Osredotoča se samo na simptome, ki se brez kakršne koli znanstvene podlage, svobodno inerpretirajo. Zaradi tega se mora medicinska znanost opreti na hipoteze, konsenze, dogme in statistiko. (Učbenik Onkologija za študente medicine, Medicinska založba PZWL 2003, str. 58)

Ena od njenih znanstveno nedokazanih domnev je obstoj tako imenovanega virusa. 

V strokovnih publikacijah tako imenovane virologije obstaja izraz "virus", toda v nobeni od teh publikacij ni mogoče videti strukture človeškega virusa, niti v krvi, niti v kateri koli drugi vrsti telesnih tekočin, niti na človeškem telesu (npr. pri ošpicah). Šele v umirajoči celici so "nekaj" opazili. 

V nasprotju z bakteriofagi bakterij (medicina jih imenuje – brez znanstvenih dokazov – virusi bakterij), ki jih je mogoče iz zbranega materiala zlahka izolirati in biokemično pregledati (to je mogoče že od leta 1940), domnevnih virusov, ki povzročajo bolezni pri ljudeh, živalih ali rastlinah, ni mogoče izolirati. 

Poskus izolacije domnevnega človeškega virusa ni bil nikoli narejen. Saj v medicini ni protokolov za izolacijo virusa. V nasprotju z bakteriologijo, ki ima takšne protokole že od leta 1940. 

Kaj so ti bakteriofagi (ki jih imenujejo virusi)? 

Ko bakterije "normalno" umrejo (in to se dogaja počasi), ker so prikrajšane za pogoje za življenje (npr.: prevroče, prehladno, sevanje), proizvajajo spore , ki lahko preživijo stoletja. In ko je okolje spet ugodno, se iz teh spor tvorijo nove bakterije. 

Če nimajo časa za tvorbo spor, potem se "reducirajo" na "mini", še manjše delce, in sicer "le" na tako imenovano nukleinsko kislino, tako imenovani genetski material. Ta nukleinska kislina je obdana z ovojem iz beljakovin, gradbenim materialom, potrebnim za življenje. Ti delci so vsi enaki. 

Bakterije torej ne odmrejo popolnoma, temveč ostane nukleinska kislina kot vir energije, ki jo uporabljajo druge bakterije, ki živijo v bližini. Primarna funkcija nukleinske kisline je proizvodnja energije. Poleg tega so okoli nukleinske kisline beljakovine... iz katerih nastanejo nove bakterije. 

Tako imenovano odmiranje bakterij je tudi ciljno usmerjeno, je smiseln proces. 

Menili so, da so ti majhni delci vzrok smrti bakterij. V medicini jih zato imenujemo bakteriofagi, jedci bakterij ("virusi"), kar je napačna označba. 

Ta model vedenja bakterij je bil prenesen na domnevne človeške viruse (ki naj bi jih našli v človeških celicah). John Franklin Enders (1897-1985) je bil prvi, ki je to storil. 

Vendar pa so človeške celice organizirane na bolj zapleten način, bodisi in vivo ali v epruveti. 

Ne da bi to upošteval, je Enders prevzel model iz bakteriologije in ga uporabil v svojih poskusih z živalskimi celicami. 

Vendar ni izoliral nobenega virusa. Namesto da bi prikazal dejanski izoliran virus, je trdil, da so celice odmrle, ker so jim dodali bris od "bolne osebe". Svoje poskuse je izvajal v epruveti. 

Pri tako imenovanih ošpicah je denimo vzel bris sline "obolelemu" za ošpicami (bolje rečeno človeku, ki je imel simptome, klasificirane kot ošpice ) in ga dodal celicam in celice so začele odmirati. 

A te bi tako ali tako umrle, ne glede na to, ali jim je bilo kaj dodano ali ne. 

Kako je takrat izgledal ta postopek? 

Kot pri modelu bakteriofagov je J. Franklin Enders celicam odvzel vir življenja, dodal jim je antibiotični koktajl, v katerem je bil streptomicin (antibiotik), ki jih je ubil. (To leta 1954 ni bilo znano. Šele leta 1973 je bilo ugotovljeno, da ta antibiotik sam, ubija celice.) Predhodno pripravljenim "kontaminiranim" celicam je dodal bris iz sline "bolnega pacienta" (moškega, ki je imel simptome). Celice so zelo hitro odmrle. Vendar Enders ni izvedel nobenih kontrolnih poskusov. 

Če bi izvedel kontrolne študije, torej primerjal te celice s tistimi celicami, ki niso bile podvržene posegu, in počakal nekaj časa, da bi opazoval različne odzive, bi ugotovil, da je skupina, ki je bila podvržena posegu, "le" umrla hitreje kot skupina "normalnih" celic. Ker ravno tako umrejo. (Le malo je celic, ki lahko živijo dlje časa v epruveti). 

Za Endersa je bila zgolj smrt celic "zadosten dokaz" za obstoj virusa. 

Kdaj se je začela zgodba o "virusu"? 

Zgodovina "virusa" se je začela z Loisom Pasteurjem (1822-1895). Pasteur je imel idejo, da mora obstajati patogen, ki je tisočkrat manjši od bakterij in ga zato ni mogoče videti pod mikroskopom (takrat optičnim mikroskopom). Ta domnevno obstoječi "patogen" je imenoval strup. Njegova zgolj domneva ni bila podprta z nobenim znanstvenim dokazom. 

Iz Pasteurjevih dnevnikov izhaja, da se njegove izdane publikacije razlikujejo od rezultatov njegovih laboratorijskih raziskav (=ponaredek). Čeprav je potomcem prepovedal objavo njegovih dnevnikov, se njegov poslednji moški potomec tega ni držal. Svet je izvedel za to prevaro preko knjige prof. Geralda L. Geisona, ki je bazirala na Pasteurjevih dnevnikih.

Kako medicina definira tako imenovani virus?

Definicija virusa šolske medicine se glasi: Virusi (latinsko: strup) so majhni nalezljivi delci (patogeni), ki "okužijo" vse oblike življenja in se ne morejo razmnoževati zunaj gostiteljske celice. 

Medtem je medicina to definicijo "dopolnila": 

"Virusi predstavljajo veliko in heterogeno skupino povzročiteljev infekcij, katerih strukture, razen redkih izjem, je mogoče določiti le z elektronskim mikroskopom, ne predstavljajo celičnih struktur, ki jih opazimo pri drugih skupinah mikroorganizmov, in nimajo presnovne aktivnosti, neodvisno od gostiteljske celice, v kateri se množijo. Vsak virus vsebuje nukleinsko kislino in beljakovine. Virusni proteini predstavljajo 40 % do 96 % virusa." 

Vloga proteinov v živem organizmu 

Beljakovine (proteini) so material živih organizmov, ki ga potrebujejo za življenje. Beljakovina je osnovna hranilna snov organizma in je za njegovo pravilno delovanje, bistvenega pomena, kajti proteini so, na različne načine, vključeni v praktično vseh telesnih procesih.

Človeški organizem gradi potrebne beljakovine (proteine) - encime, krvne beljakovine in mnogo drugih - iz 20-tih različnih aminokislin (proteinogenih aminokislin). Neproteinogene aminokisline se ne uporablja za izgradnjo beljakovin;  opravljajo veliko drugih funkcij v telesu.

Aminokisline se v različnih telesnih celicah združujejo v beljakovine. Aminokisline se spremenijo v protein (beljakovino). 

Katere dokaze za obstoj človeških virusov nudi medicina?

Namreč nobenih!

Najprej je treba omeniti, da je šele elektronski mikroskop omogočil vidnost celičnih struktur, kar s svetlobnim mikroskopom ni bilo mogoče. Samo slike, vidne pod elektronskim mikroskopom, kažejo mrtvo snov. (Zaradi uporabljene tehnologije, ker se lahko elektroni premikajo samo v vakuumu). 

Pod elektronskim mikroskopom (na statični sliki) so vidni različni majhni (mrtvi) delci, ki se nahajajo znotraj in zunaj celice. Medicina svobodno trdi, da so te normalne celične komponente "virusi". Vendar jih ne zna izolirati, kaj šele, da bi jih biokemično pregledala, kar bi bilo nujno v znanstvenih raziskavah! 

Pomembno je vedeti, da se elektronsko mikroskopske slike celic, ki naj bi potrdile domnevni "virus – obstoj", ne razlikujejo od mikroskopskih slik drugih celic z njihovimi normalnimi komponentami. 

Katera metoda se danes uporablja za dokazovanje obstoja virusov? 

Material za preiskavo (bris, npr. iz ustne votline) se vzame od "bolne osebe" (diagnoza na podlagi simptomov), ta material je podvržen PCR obdelavi (replikacija nukleinske kisline - DNK/RNA).

Material DNK/RNA, podvojen iz medicinsko opredeljenega "obolelega" tkiva, se primerja s celicami iz medicinsko opredeljenega "zdravega" tkiva in razlika je opredeljena kot virus. Ker se domneva, da je tako imenovani genetski material (nukleinska kislina) pri tako imenovanih zdravih ljudeh statičen, stalen, torej nespremenljiv. 

Zdaj ima medicina problem: medtem je bilo ugotovljeno, da je tako imenovani genetski material, tako imenovanega zdravega človeka, podvržen nenehnim spremembam. Celotna ideja o genetiki se je razblinila v zraku. 

Citat iz časopisa " Die Zeit" članek z dne, 12. 6. 2008:

Genom je veljal za nespremenljiv vzorec človeka. Danes se mora znanost tej ideji odpovedati . Pravzaprav je naš genski material v stanju stalnih sprememb. 

Pred dvema letoma se je na kalifornijski univerzi zbralo 25 genetikov, da bi rešili to na videz preprosto vprašanje: kaj je gen? 

Poskus, natančno opredeliti, pojem njihove medicinske stroke, se je vendarle izkazal za zelo težavnega. Srečanje strokovnjakov se je skoraj končalo s katastrofo.

"Veliko ur smo razpravljali, vsi so kričali drug na drugega…"

Kar so raziskovalci našli v človeškem ali živalskem kromosomu (vključno rastlinskem), razbija prejšnje miselne vzorce v genetiki.

Predvsem medicinske raziskave stojijo pred novim izzivom (ker medicina verjame, da je telo nespremenljivo, določeno s svojimi geni, deli gene na dobre in slabe. Ideja je bila celo nagrajena z Nobelovo nagrado. Harald Zuhausen je idejo patentiral kot: Virus in cepivo proti raku maternice).

Telo in duša (zdravje, razvoj, staranje) sta podvržena genetskemu medsebojnemu delovanju, katerega kompleksnost preseže vse dosedanje predstave.

Genetiki se morajo od svoje predstave stabilnega genoma, katerega sprememba je patološka izjema, posloviti.

Kot že omenjeno, medicina poskuša dokazati virus na naslednji način: vzame dve celični kulturi, ena je opredeljena kot "zdrava", druga kot tako imenovana bolna (t.j. z domnevnim patogenom). Razlika v rezultatu tega "pregleda" je za medicino "nekaj" (domnevni virus), kar povzroča bolezen. 

To je "znanstvena" raziskava, ki naj bi "dokazala" obstoj t. i. virusa!

Ali laboranti sploh vedo, kaj iščejo? 

Prav tako so rezultati "pregledov" (testov) na tako imenovana protitelesa, na katera se medicina tudi opira, podkrepljeni s podobnimi tako imenovanimi zanesljivimi znanstvenimi "dokazi". 

Opomba: protitelesa spadajo med glikoproteine, katerih molekula vsebuje 82% - 92% proteinov in 4% do 18% ogljikovih hidratov. Tudi tukaj imamo opravka z beljakovinami. 

***

Dr. med. Ryke Geerd Hamer o „virusih“:

Dr. Hamer je v zgodnjih fazah svojega raziskovanja (ker so ga tako učili med študijem) menil, da obstajajo tako imenovani virusi. Toda od vsega začetka jih je videl kot pomočnike. Z vsakim nadaljnjim odkritjem, je začel dvomiti v njihov obstoj ... zato je razumljivo, da v svojih poznejših objavah za opis poteka vagotonije ektodermalnih delov organov uporablja izraz: "virusi, če obstajajo." V zadnji fazi svojih raziskav je bil prepričan, da v vagotoni, obnovitveni fazi ektodermalnega tkiva, organizem dodatnih pomočnikov ne potrebuje  . 

Logična sistematika  Germanische Heilkunde® omogoča enostavno  razumevanje tega smiselnega procesa. 

Ektodermalno tkivo, ki je nastalo med evolucijskim razvojem človeka, je najmlajše tkivo. V primeru SBS-a le-ta v simpatikotoniji (konfliktna aktivnost, ca faza) povzroči atrofijo tkiva (ulcera-razjeda) , ki je vidna že takoj po DHS in traja do konca aktivne konfliktne faze. Po konfliktolizi (CL = konec biološke konfliktne aktivnosti) se na mestu razjed takoj začne restitutivni proces na tkivu, to pomeni, da bodo razjede, ki so se razvile v aktivni fazi SBS, zdaj napolnjene z novim ektodermalnim tkivom. 

Temeljno vlogo imajo beljakovine, ki sodelujejo pri restituciji tega tkiva. Potreba po beljakovinah je v tej fazi večja, saj je treba izgube, ki nastanejo v ca-fazi, zdaj nadomestiti z novim tkivom. 

Na koncu SBS je restitucija končana... Organizem se vrne v normotonijo... stanje, ki se mu v medicini reče "zdravje". 

Povzetek z vidika  Germanische Heilkunde®:

Šolska medicina nima težav z iskanjem in izolacijo mikrobov v endodermalnem in starem mezodermalnem tkivu. Te mikrobe uvršča med patogene (povzročitelje bolezni). Že sama prisotnost mikrobov v simptomatičnem telesu,  ji je zadosten dokaz, da jih označi za patogene. 

Njen argument: posameznik je “bolan“, v njem smo našli mikrobe, torej so vzrok za to bolezen. Medicini torej ni treba iskati dlje, saj ima "patogen". Teorija okužbe je zanjo potrjena. 

Po drugi strani ektodermalno tkivo ne potrebuje mikrobov. Toda "teorija okužbe", na kateri temelji medicina, jo obvezuje, da tudi tu poišče povzročitelje bolezni. Zato še naprej išče... še globlje v tkivo... Zapleteni postopki, ki jih šolska medicina izvaja pri "boleznih", pri katerih se mikrobi ne pojavljajo, so zgolj poskus ohranjanja okužbenega konsenza pri življenju. 

In tu šolska medicina uporablja najnovejše tehnološke dosežke, ki so ji na voljo: med drugim elektronski mikroskop. Šele pod njim vidi, še manjše delce, ki jih lahko svobodno interpretira. Ker jih do zdaj še ni uspela izolirati in biokemično pregledati . 

Dr Hamer meni: če sploh lahko govorimo o “pomočnikih“ v ektodermalnem tkivu, potem le o neškodljivih beljakovinskih spojinah. Te beljakovine so za šolsko medicino "virusi" . 

Ta pregled temelji na intervjuju z nemškim mikrobiologom dr. Stefanom Lanko, in knjigo "Mikrobiologia lekarska" priročnik za študente medicine PZWL 2004 in seveda na podlagi dela dr. Rykea Geerda Hamerja. 
                                                                                 
                                                                                      prevod: Anita Kogelnik