UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Pljučni vozlič-alveolarni-adeno-karcinom
Razen zelo redkih pacientov, ki so morda še v ca-fazi, je večina takih pacientov še vedno v zacelitveni fazi ali pa že po njej. Večina pacientov ima manjši ali večji pljučni vozlič, pljučni vozlič kot preostalo stanje, ki izraža strah pred smrtjo poškodovanega družinskega člana (vključno s psom). Takšne osamljene okrogle lezije se nato pogosto naključno odkrijejo leta pozneje med rutinskim pregledom. Ti pacienti niso več bolni. Edino, kar jim je manjkalo, je bila tuberkuloza v zacelitveni fazi, saj če bi imeli kaverno, nihče ne bi govoril o tumorju. Ti pacienti preživijo praktično vsi – niso bolni in ni utemeljenega razloga, zakaj ali od česa bi morali umreti.
Povzetek: Skoraj vsi pacienti so – v 119 tednih, večina v nekaj tednih – zaradi panike kasnejših konfliktov umrli.
Vse statistične podatke, ki so bili zbrani o domnevno pozitivnih ali negativnih učinkih zdravil pri raku, je treba postaviti z velikim vprašajem iz enega samega razloga:
Niso upoštevali zakona dvofaznosti bolezni!
Niti psihologi niti medicinski statistiki niso poznali pravila levoročnosti in desničarstva ter s tem povezane različne korelacije konflikta in ustrezne lokalizacije v možganih s posledično lokalizacijo na organu.
Na primer, levičarka-starka v postmenopavzi lahko v običajnem revirskem konfliktu utrpi raka materničnega vratu, ki ga desničarka-mlada utrpi le pri spolnem konfliktu (biološko gledano- "ne biti parjena"). Tega danes psihologu skoraj ni mogoče razložiti.
Za veliko statistik je nepoznavanje pomena levičarstva in desničarstva katastrofalen vir napak v vseh njihovih sklepih.
Večina statistik raka se nanaša na domnevne rakotvorne snovi.
Statistični podatki o rakotvornih snoveh so bili običajno zbrani s poskusi na živalih. Testnim živalim so odrekli psiho in inteligenco. Zaradi nevednosti v eksperimentalni postavitvi se nikoli niso vprašali o specifični biološki možganski kodi vrste poskusne živali ali se celo obrnil na vedenjske raziskave, da bi odgovorili na vprašanje:
- Na kakšen način lahko eksperimentalna zasnova, na primer soočenje preskusne živali z določeno snovjo, pri tej živali sproži konfliktni šok z DHS?
- Katerim snovem je takšna žival običajno izpostavljena v naravnem okolju?
- Ali ni sama drža testne živali, pogosto v pogojih, ki so vrsti popolnoma tuji, potencialno konflikten dejavnik, ki popolnoma izkrivi vsak test?
- To seveda vključuje kompleks vprašanj o prenosljivosti rezultatov tovrstnih testov na človeško področje nasploh.
Rakotvornost formaldehida, ki je ostala po vsem svetu brez izpodbijanja , je bila "dokazana" z naslednjim testiranjem: Ameriški raziskovalci so podganam, katerih najbolj občutljiv organ je nos, vbrizgali raztopino formaldehida, ki se uporablja za razkuževanje in se ji živali običajno izogibajo, v tisočkratni koncentraciji večkrat na dan eno leto. Nekatere uboge živali, mučene na tako grozen način, so očitno med tem postopkom imele DHS in razvile rak nosne sluznice. Rezultat raziskave: formaldehid je rakotvoren. Enak učinek bi lahko dosegli pri poskusu na ljudeh, v katerem bi testirani osebi večkrat na dan eno leto vbrizgali njene izločke v nos, iz česar bi seveda morali strogo sklepati, da so njeni izločki rakotvorni! Verjetno se bomo še vedno spomnili kakšne milijardne posledice je sprožila ta masovna formaldehidna histerija, ki se je žal sprožila.
V svojem delu "Rak in kajenje", HP-Journal 8/1983 sem citiral W. Dontenwill et al. (Zeitschrift f. Krebsforschung u. kl. Onkologie 89, 153-180, 1977), ki je že leta 1977 v Hamburgu dokazal, da pljučnega raka očitno ne povzroča kajenje.
V velikem, leta trajajočem poskusu, je bilo na tisoče hrčkov vsakodnevno zakajenih s cigaretnim dimom, medtem, ko kontrolnih živali niso zakajali. Ugotovili so, da niti ena od živali ni utrpela ploščato celičnega bronhialnega raka ali pljučnega raka, in da so zakajeni hrčki živeli očitno dlje kot ne zakajeni. Po merilih dozdajšnje medicine bi se morala razprava o povezavi med kajenjem in rakom končati z rezultatom: Kajenje cigaret ne povzroča raka.
Toda rezultat je bil zamolčan, oz. relativiziran: ko so namreč zakajali laboratorijske miši (to so potomci hišne miške), s cigaretnim dimom, so pri nekaj živalih, na pljučih odkrili kroge, tj. alveolarni rak, ki ga človek in sesalec, utrpita pri konfliktu strah pred smrtjo. In tako so rekli: "No, potem kajenje pač ne povzroča bronhialnega raka, ampak pljučnega." Od takrat v povezavi s kajenjem nikoli več ne govorimo o bronhialnem karcinomu, ampak vedno o pljučnem raku. Tako čudovito lahko statistično lažemo!
Posebnost pri tem je: živali imajo tudi psiho, kot mi ljudje. Človeški zarodek lahko v maternici doživi motorični konflikt, če v bližini zasliši nekaj podobnega levjemu rjovenju (kot je zvok krožne žage). Ker ima proti temu prirojeno signalno kodo.
Hrčka dim ne vznemirja, ker mu v njegovem naravnem habitatu ne škodi, ker živi v jamah pod površjem zemlje, in zato ni razvil panične kode. Miško pa vonj po gorenju ali cigaretnem dimu zagotovo razburi. Ko je v starih časih zagorela strešna konstrukcija, so vse miši bliskovito stekle iz stavbe, preden se je sploh kaj opazilo. Za vonj po gorenju imajo miši izostren nos in prirojeno panično kodo, zato lahko skozi zakaditev, zagotovo utrpijo DHS (konfliktni šok), reci: konflikt strah pred smrtjo z alveolarnim karcinomom.
Takšna testiranja si lahko torej v prihodnosti prihranimo .
Kritiko na psevdoznanstvene statistike v medicini bi lahko nadaljevali po mili volji ...
Dovolim si napoved, da bodo poskusi na živalih v prihodnje obravnavani kot sramota za celotno našo dobo in kot dokaz naše neizmerne ignorance.
Sprva je bilo opaženo:
Za bronhialnim karcinomom trpijo večinoma samo moški - moški kadijo, zatorej rak bronhijev nastane zaradi kajenja.
Po Germanische Heilkunde® se to bere takole:
Bronhialni skvamozni ulkusni rak je organski korelat konflikta revirskega strahu. Samo moški (ali pomenopavzne maskuline ženske ) imajo lahko revirski strah. Bronhialni rak lahko prizadene tudi mlade ženske levičarke (skupaj z depresijo). Pri teh pa običajno zaradi ženske hormonske situacije ni tako dramatično, in se diagnosticira manj pogosto. To nima nobene zveze s kajenjem.
V „American Scientific“ (Spektrum d. Wissenschaft, 3. Aufl. Heidelberg1990) lahko preberemo, kako je prišlo do povezave, da cigaretni dim povzroča raka oz. ohranjanje trditve o vzročni povezavi: Nenadoma se je konstruiralo “latentno obdobje“, hkrati pa je prišlo do prehoda z bronhialnega raka na “pljučni rak“ (z alveolarnim rakom). In zdaj se vse skupaj bere takole:
„Pljučni rak je bolezen 20. stoletja. Sprva je prizadel samo moške, zdaj pa se pojavlja tudi pri ženskah. Rak pljuč predstavlja približno tretjino vseh smrti moških v ZDA in približno polovico v Angliji. Najverjetnejši vzrok je že od začetka veljalo kajenje cigaret, saj je šlo za novo vrsto onesnaženja zraka, ki so ji bili sprva bolj izpostavljeni moški in kasneje ženske. Vendar je ta razlaga naletela na težave. Zlasti ni bilo mogoče uskladiti pojavnosti pljučnega raka s porabo cigaret na prebivalca po državah. Ta problem je bil v veliki meri rešen, ko je bila prepoznana dolga inkubacijska doba bolezni. Medtem ko številna vprašanja ostajajo neodgovorjena, osnovna dejstva niso več dvomljiva. Kadilec cigaret ima od 10 do 50-krat večjo verjetnost, da umre zaradi pljučnega raka, med drugim odvisno od tega, koliko kadi in države, v kateri živi. Če mnogi v določeni skupini prenehajo kaditi, se bo splošna stopnja umrljivosti zaradi pljučnega raka v tej skupini zmanjšala. Vse torej kaže, da bi pljučnega raka, najpogostejše smrtne oblike raka, lahko v veliki meri preprečili, če bi kajenje cigaret ukinili.“ (prim. str. 15-16 zgornjega naslova).“
Kako bi lahko prišli do takšne statistike in zaključkov? Preprosto: trije dejavniki niso upoštevani:
- V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila svetovna gospodarska kriza, množična brezposelnost, socialnih storitev, nadomestil za brezposelnost ni bilo , strah pred smrtjo je bil med prvo svetovno vojno in po njej velik, zelo pogosta je bila tuberkuloza jeter in pljuč.
- Hitro izkoreninjenje prenosa mikobakterij tuberkuloze od leta 1930 se je slavilo kot sijajen dosežek naše sodobne higiene. Čeprav se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi izboljšane gospodarske situacije razvilo manj jetrnih in pljučnih vozličev, tistih, ki so se razvili - po letu 1939 spet veliko bolj zaradi vojne - tuberkuloza ni več odstranila in so tako ostali diagnostično vidni kot pljučni noduli ali pljučni vozliči. "Pljučni rak".
Po W.E. Müller (die Infektionserreger des Menschen, 1989, S.3) je tako: „Še leta 1850 je bila umrljivost zaradi tuberkuloze v severni Evropi približno 50-krat višja kot 50 let pozneje.“
V Združenih državah je bilo smrti zaradi tuberkuloze na 100.000 prebivalcev
leta 1900 : 194
leta 1940 : 46
leta 1956 : 8
(Documenta Geigy, wissenschaftl. Tabellen, 1960, S. 632)