UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Statistika uspešnih primerov v dozdajšnji medicini
V bistvu statistika, ne glede na to, kaj poroča, nikoli ne primerja nezdravljenih primerov (brez operacije, obsevanja, kemoterapije itd.!).
Kolikor vem, je bil Abel (Heidelberg) prvi v kšolski medicini, ki si je drznil pomisliti o tej pomanjkljivosti v svojem delu "Citostatska kemoterapija naprednih epitelijskih tumorjev".
Ob vseh poročilih o odkritju novih zdravil proti "raku" vedno samo vprašam:
"Ali pomaga, prosim lepo, v konfliktno aktivni fazi ali v zacelitveni fazi?"
Saj v obeh fazah, ki sta povsem nasprotni, ne more pomagati.
Očitno je, da v eni fazi, ki se zaradi vseh možnih telesnih parametrov bistveno razlikuje od druge, eno in isto zdravilo ne more "pomagati".
(Tukaj zagotovo ne želim poglabljati vprašanja, v kolikšni meri je sploh smiselno zdraviti smiseln proces zacelitve v naravi!)
Z razumevanjem ontogenetskega sistema tumorjev je logično in v praksi vedno dokazano, da citostatiki pri tumorjih, ki so pod nadzorom straih možganov v konfliktno aktivni fazi dodatno delujejo na povečanje tumorja, ker delujejo stresno. V zacelitveni fazi pa citostatiki preprečujejo zdravljenje, ga blokirajo, npr. potrebno delo odgovornih mikrobov.
V primeru raka, ki ga nadzorujejo veliki možgani, je mogoče doseči povsem simptomatski navidezni uspeh v zacelitvenifazi, saj lahko s citostatiki takoj blokiramo vsak proces zdravljenja. To je primer pri mezodermalnih boleznih, kot so kostni rak (v zacelitveni fazi levkemija in kostni sarkom), ali pri nekrozi testisov in jajčnikov (v zacelitveni fazi (pcl-faza) oteklina testisov in cista jajčnikov, kasneje indurirana) ali pri nekrozi bezgavk (v pcl fazi limfom).
Vsako vrenje, vsak absces, celo vsak čebelji pik lahko odpravimo s citostatiki. Citostatiki le ovirajo in blokirajo zacelitvene faze mezodermalnih bolezni in tako nedvomno dosegajo zgolj simptomatske psevdouspehe.
Zelo zanimiva je v tem primeru disertacija Cl. Rohwedder, diplomirane psihologinje in zdravnice (1978) na medicinski univerzitetni kliniki v Hamburgu. Statistično je bilo ovrednotenih 445 bolnikov z bronhialnim skvamoznim epitelnim karcinomom in alveolarnim adeno-karcinomom (»Statistična študija bronhialnega karcinoma«). To zelo vestno delo kaže, kako težko je takšne primere statistično primerjati.
Začnimo z operativnostjo:
Operativnih je bilo le 10 % primerov. Kirurg seveda izbere najboljše primere, ki jih razglasi za operativne. Zato so njegovi rezultati morda nekoliko boljši od tistih pri tako imenovanih radioterapevtih in kemoterapevtih. Po 119 tednih, torej nekaj več kot dveh letih, je umrl zadnji pacient, in sicer eden tistih, pri katerem so po naključju odkrili pljučno atelektazo, ne da bi imel kakršne koli pritožbe. Večina smrti se je zgodila po enem mesecu. V povprečju so vsi pacienti umrli po 3-4 mesecih.
11 % naključno odkritih pljučnih karcinomov (skupaj 83) je imelo adeno-Ca. V preteklosti tega sploh ne bi diagnosticirali ali pa bi bili diagnosticirani kot tuberkuloza. Zanimivo je tudi, da je približno 30 % diagnosticiranih pacientov zavrnilo zdravljenje. Ali je kdo ali celo več njih – tudi dlje časa - preživelo, ni bilo raziskano.
Vendar bi bilo to najbolj zanimivo vprašanje, glede na uničujoče terapevtske "uspehe" šolske medicine. Kajti po 119 tednih je umrl zadnji zdravljen pacient.
Poskusimo videti te številke z vidika Germanischen Heilkunde®: naprej