UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

 Germanische in živali

 

Živali manjka pomočnik, ki bi lahko prepoznal njen konflikt in ji svetoval, naj se temu konfliktu v prihodnosti izogne. Žival mora navadno prebroditi svoj konflikt, dokler se le-ta dejansko ne reši ali žival umre zaradi nerešenega konflikta in raka. Videli smo že, da tako imenovana "rakava bolezen" ni napaka narave, ni celica, ki je ušla izpod nadzora in ponorela, ampak zelo pomembno dogajanje, ki je vključeno v splošni načrt narave kot nepogrešljiv element. Pri živalih vidimo tisto, kar lahko pri ljudeh le zelo previdno nakažemo, da pomoč, ki prihaja od zunaj, ki torej v naravi ni predvidena, da bi se spopadli s konfliktom, ni plus v kakovosti za posamezne rase, temveč kvečjemu kvantitativni plus, a kvalitativni minus. Pri ljudeh, gledano kot na raso, je ravno tako.

Če pa pogledamo v naravo, s katero ljudje še nismo manipulirali, potem tam vidimo, da morajo živali svoj konflikt, ki so ga z DHS-om utrpele in s tem raka, razrešiti resnično. Izgube enega ali več mladičev, izgube ozemlja za živali ni mogoče rešiti "psihoterapevtsko", ampak samo realno! Vendar pa pri visoko razvitih živalih že vidimo nekaj podobnega kultu, pri reševanju konfliktov. Pomislimo na, vsem poznane, rituale smrti pri slonih, zelo očiten poskus, oslabitve ali razrešitve konflikta izgube, za najbolj prizadete živali ali celo čredo! Kaj drugače počnemo ljudje na pogrebih? Sloni se dneve zbirajo okoli pokojnega tovariša, ki so ga pokopali in pokrili pod vejevje in podrast in za njim žalujejo.

Razen te "kultne pomoči " pri bolj razvitih sesalcih, mora žival na splošno, svojega raka prebroditi sama, da, pogosto to opravlja kot redni preizkus kakovosti ali preizkus usposobljenosti, v nasprotnem primeru je "odstranjena iz kvalifikacij".

Stari jelen, na primer, mora vsako leto znova opraviti preizkus usposobljenosti proti mlademu jelenu in v nekem trenutku ne prestane več kvalifikacijskega preizkusa, nato mora umreti.

Zato je na splošno "terapija" biološkega konflikta realna rešitev konflikta. Ta realna rešitev je lahko obnovitev prejšnjega stanja ali izvedljiva alternativna rešitev. Na primer, bodisi stari jelen ponovno zavzame svoje ozemlje oz. odžene drugega jelena s svojega ozemlja. Psica, ki je izgubila mladiča, bodisi prežene njegovega plenilca ali pa se potolaži z ostalimi mladiči ali pa spet hitro zanosi - in verjetno je tako v večini primerov. Med nosečnostjo je mir pred konflikti, torej nobena konfliktna dejavnost ni mogoča, saj nosečnost po prvem trimesečju teče v osnovi v vagotoniji in po leglu novih mladičkov, bi se konflikt samodejno rešil.

Ker živali, za razliko od nas ljudi, običajno živijo svoj naravni ritem, je izguba mladiča vključena npr. kot "normalna" v ta naravni ritem, prav tako pa tudi razrešitev takšnega "normalnega konflikta" z naslednjo, ponovno nosečnostjo.

Ljudje ne smemo pozabiti, da smo podvrženi daljnosežnim omejitvam, ki so nam jih naložili nekateri verski ustanovitelji ali socialni reformatorji, vendar pa imajo z biologijo le malo skupnega. Skoraj ni družbenega reformatorja, ki bi mu lahko rekli normalna oseba. V bistvu so bili jedro človeštva, o modrosti ne bi moglo biti govora, če bi kdo temeljil na modrosti bi za osnovo predpostavljali, da je treba živeti čim tesneje v skladu z dano možgansko kodo in s tem tudi psiho ali dušo.

Zame bi bil najmodrejši tisi, ki bi nas ljudi naučil, kako živeti v skladu s kodo, ki nam jo je dala narava, namesto da v vojnah uresničuje perverzije, da bi ugasnilo človeško življenje.

Če rečemo, da ljudje in živali (sesalci) zbolijo za rakom na enak način, potem se bodo mnogi strinjali, da je rak v organu enak ali primerljiv. Hamerjevo žarišče v možganih, na istem mestu kot pri ljudeh, je prav tako enak ali primerljiv. Če pa sta ti dve ravni enaki ali primerljivi, potem vse kaže na to, da je tudi psihološka raven enaka ali vsaj primerljiva. Če trdim, da je žival utrpela konflikt, pri čemer mislim na biološki konflikt, potem je to običajno še vedno mogoče sprejeti. Če rečem, da živali tako kot ljudje nimajo apetita, tako kot ljudje ne morejo spati, imajo tako kot ljudje simpatikotonijo, potem je to povsem sprejemljivo, ko pa rečem, da živali tudi dan in noč razmišljajo o svojem biološkem konfliktu in ponoči sanjajo o njem , potem to izzove ogorčenje in zavračanje. To, tako menijo, so atributi razmišljanja, ki so rezervirani samo za ljudi. Ampak to ni res. Konflikt je enak za ljudi in živali na vseh treh ravneh. Ali še niste slišali, kako bi vaš pes v spanju (sanjah) vzdihoval? 

Za mnoge od nas, zlasti za tiste, ki so versko ali ideološko vezani, je to spoznanje trd oreh. Zame je to najbolj normalna stvar na svetu. Sicer je vsebina, na primer konflikta zavidanja zaradi hrane, za žival-odvisno od rase- nekoliko drugačne narave kot pri ljudeh, pri ljudeh je lahko transformirana. Toda tudi transformirane biološke konflikte ljudi je vedno mogoče izslediti do njihovega arhaičnega osnovnega vzorca.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Prevod: Anita Kogelnik