Pomen raziskav in odkritij dr. Hamerja za druga znanstvena področja 

Georg Kausch

Revolucionarna dognanja in uspehi nove Heilkunde dr. Hamerja so brez primere v zgodovini. Ko je po odkritju "arhaičnih melodij" ugotovil, da tisto, kar je sprva imenoval "Nova medicina", daleč presega nov proces zdravljenja, je bilo pričakovati daljnosežne učinke in posledice, tudi daleč stran od "medicine". Vendar pomen nove znanosti "Germanische Heilkunde" za druga znanstvena področja, za kulturo in družbo, do sedaj ni bil priznan. Človek se prepriča, kako malo so sodobniki sposobni intelektualno dohajati v pomembnih zadevah.

Vendar pa je mogoče navesti številne primere, kako redko so bile predvidene znanstvene, intelektualne ali tehnične inovacije in njihov vpliv na druga področja znanja, tehnologije in kulture. Gledano s te perspektive usoda dr. Hamerjevega dela ni nenavadna. Seveda je nenavaden trmast odpor, pravzaprav sovražnost celotnega tako imenovanega "akademskega sveta" že 35 let, priznati dr. Hamerjevo delo. Obstajajo določeni verski krogi, ki namenoma onemogočajo javno prepoznavnost, torej precej dobro poznajo njega in njegovo delo. Bolj senzacionalno je postajalo dr. Hamerjevo neumorno raziskovanje Germanische Heilkunde, toliko bolj je osupljiv zid molka, ki ga obdaja. Ne vemo, kako dolgo se bo igra skrivalnic nadaljevala. Toda dr. Hamerjevi sovražniki se bodo morali naučiti več novih stvari, nedvomno na njihovo nezadovoljstvo. V nobeni pravi znanosti ni stagnacije.

Nadaljnji razvoj in razmah torej lahko pričakujemo tudi pri Germanische Heilkunde. Vključena in neizogibna bo njena uporaba v drugih znanostih. Molk še nikoli ni zaustavil resnice.

S tem esejem poskušam razložiti njen prihodnji pomen.

Ker je Germanische Heilkunde izšla iz univerzitetne medicine, so njeni uporabniki imeli v mislih samo srečno rešitev neštetih "bolezni". To je bil njen prvotni smisel in namen. Bolj ko so zdravilski uspehi z Germanische Heilkunde preverljivo potrjevali svojo pravilnost, bolj samozavestno so se ljudje, ki so pri svojem odkritelju iskali ozdravitev, zanašali na njegove nauke. Večina jo je videla kot zadnjo rešilno bilko. Na nek način je bil  odnos, "če sem ujet ob zid, mi lahko pomaga samo še dr. Hamer."

Odkritje "čarobne pesmi", ki je bila nepredstavljiva za racionalno razmišljanje in nepredstavljiva v arogantnem "akademskem svetu" je trend okrepila. Na neverjetno eleganten način je rešila številne simptome bolezni, rešila neverjetno število kroničnih bolezni, ki jih je šolska medicina označila kot "neozdravljive". A končni učinek – v smislu prepoznavnosti – še zdaleč ni zadovoljiv. Dr Hamer mi je nekoč nezadovoljno rekel, da je očitno tu samo zato, da popravlja napake "šrot družbe", tako da lahko tisti, ki so bili pravkar ozdravljeni, nadaljujejo svoje življenje v  šrot družbi kot običajno, z enakimi napakami in zmotami (ponavadi z drastičnimi posledicami). Žalostno je, da skoraj nihče od njih ni postal borec za dr. Hamerja, čeprav vsi vedo, kako zahrbtno se z njim bori in ga zasledujei nazadnjaški, tako imenovani "učeni svet".

Germanische Heilkunde ne smemo več razumeti zgolj kot izboljšano medicino ali "nadomestno medicino" (ki poleg tega ne stane nič). Sodobni človek bi se moral zavedati, da je njegovo, pravzaprav vso zdravje, odvisno od stanja de facto pokvarjene državne in družbene ureditve. Če naj se to spremeni, je treba najprej odpraviti stališča "šrot družbe". To je  sistem, ki nas obvladuje in namerno dela bolne.

Povedano drugače, širjenje Germanische Heilkunde in njeno uradno priznanje je, tako kot vse pri nas, družbeni ("socialni") problem. Ima tako politične kot človeške razloge.

 

»Če ima dr. Hamer  prav, imajo vsi medicinski učbeniki vrednost starega papirja."

je ugotavil učenjak dr. Schmidsberger : To pomeni, da so tukaj ogroženi močni zasebni interesi. Med akademiki na splošno, ne le med tistimi, ki so bili prej varni na visokih in nižjih položajih, ampak tudi nešteto takih, ki se preprosto ne morejo sprijazniti z napredkom v znanosti. To nas pripelje do temeljnega vzroka njihovega odpora: bankrota vsega, za kar so se zavzemali vse življenje. Takšne sem spoznal že zgodaj v življenju.

Medicina, zadnja od štirih klasičnih fakultet Universitas, v bistvu tako malo oprijemljiva veda kot teologija ali filozofija, da o pravu niti ne govorimo. Z več kot 5.000 hipotezami, z nenehnim dodajanjem novih, medtem ko so stare tiho izginjale, je bila to tipična psevdoznanost. Njen padec je bil v naši znanstveno misleči dobi  prej ali slej neizogiben. Kako bi se to lahko zgodilo, pa si nihče, še najmanj zdravniška skupnost, ni mogla predstavljati. V retrospektivi je to videti kot poklicna slepota. Popoln neuspeh raziskav raka, ki je stal milijarde, je bil pokazatelj, da takšna psevdoznanost ne bo več dolgo trajala (pravzaprav je nesposobnost zdravnikov pri rakavih boleznih vodila našega dr. Hamerja na pot osvoboditve, iz labirinta lažnega nauka).

Ugledni zdravniki so ob kakršnih koli resnih izzivih izjavili, da niso v stanju imeti pregled nad svojim področjem medicine. To slabost so priznali, ne da bi se zavedali, kako so se označili kot "fahidioti". Kolikor so se zdravniki zavedali teh pomanjkljivosti (le manjšina), jim je strah pred množico stanovskih kolegov, ogroženost delovnih mest, ogroženost preživetja in izguba ugleda preprečila, da bi jih priznali. Bolj ugodno se je zdelo preprosto ignorirati opustošeno stanje medicine in ne glede na ceno podpirati majavo utrdbo. Zato ni prišlo do (zasluženega) propada psevdoznanosti medicine.

Kako neopazno, neškodljivo se je začela velika revolucija proti njihovemu sistemu! Delo dr. Hamerja, ki so medicino oropala njenega nimbusa, se je začelo leta 1981. Najprej "železno pravilo raka", ki je povzročilo vse mogoče zgražanje. Nič manj nepričakovano ni bilo odkritje prvih dveh bioloških zakonov. Toda dr Hamer se ni ustavil pri tem: Sledili so še trije biološki zakoni in iz tega je nastal nov znanstveno utemeljen, preverljiv sistem, imenovan Germanische Heilkunde. Odkritje čarobne pesmi nedvomno ni finale te revolucije.

Nerodna je seveda usodna negotovost, kaj vse bi dr. Hamer še odkril. Vsak razmišljujoč človek se zaveda, da je univerzitetna medicina, ki temelji na praksi ugibanj, zmot, navad in prestižu, zastarela. Njeno prepozno zamenjavo z znanostjo je bilo treba pozdraviti! Tudi tu so analogije, na primer pri vprašanju denarja.

Kot je znano, so univerze nastale iz duhovnih šol srednjega veka, zato so si teologi lastili vodstvo, ker je bila teologija "edina resnica". Šele kot posledica "razsvetljenstva", ki ga je povzročil precejšen gospodarski razcvet, ki je bil posledica velikega dotoka plemenitih kovin (denarja!) v Evropo, se je začela osnova teologije, namreč krščanska vera majati, in tudi teologija se je s tem zamajala . Nevidni spor med vero in dvomom je trajal 150 let, dokler ni konec 19. stoletja vdor znanstvenega mišljenja  povzročil zlom teološke moči na univerzah. Stal jih je njihove nadvlade. Toda sholastični demon, katerega zaščitni znaki so sovraštvo, zavist in nestrpnost, ni nikoli zapustil univerz.

Ne smemo pozabiti, da Kant kot profesor v Konigsbergu svojih slavnih kritik nikoli ni predaval za govornico. Pisal jih je v prostem času, kot filozofija se pojavijo mnogo pozneje (kako so pobožni - njihovo orodje minister Wöllner - ustrahovali Kanta, je žal premalo znano). Tudi Schopenhauer je opustil profesuro in doma filozofiral, ker ga je akademska drhal jezila in se mu gnusila. Kaj si je mislil o "univerzitetni filozofiji", lahko z zabavo beremo v njegovi "Parerga und Paralipomena“ .

In kako je z univerzitetno filozofijo danes? Da, vedno je bila znosna, so rekli porogljivci, malo znosna fakulteta, ki je v 20. stoletju na psu. Pravi misleci, ki so še naprej obstajali, so po zgledu Schopenhauerja obrnili hrbet univerzam. Namesto njih so se na izpraznjene in posebej ustvarjene "učne stole" gnetli prevaranti in Judje sumljivega porekla ter sposobnostih in razglašali največje neumnosti, ki so si jih izmislili med seboj. Pojavile so se podznanosti, kot so sociologija, ekonomija, politika, psihologija, "znanstveni marksizem" itd., ki so mešale glave akademski mladini. V bistvu je šlo za stare šolske neumnosti v sodobni embalaži.

Vse ničvredno, nesmiselno, hujše in bolj neumno, kot so predavali teologi pred 500 leti. To je bila šolska modrost, ki je blatila vse, kar se je nekoč zdelo dobro in prav. Takrat , kakor tudi danes, so si svojo pravico do obstoja izmislili zaradi ekonomske negotovosti in bede ljudi.

Ti krogi, ki so še vedno obsedeni s srednjeveškimi demoni, se upirajo kakršnim koli spremembam v 21. stoletju. Lahko občutite, kako močno zavirajo napredek znanja. Umsko izprijenim akademikom je bilo vedno težko upoštevati revolucionarne dosežke. Zato je tistih, ki so kot visokošolski učitelji naredili izjemne stvari, veliko manj, kot bi si mislili. Vsakdo, ki se ozre v zgodovino znanosti, ve, da je bilo veliko več, veliko boljših stvari doseženih in veliko večji znanstveni uspehi doseženi zunaj univerz. Kakšne sovražnosti so morali in še morajo prenašati uspešni visokošolski učitelji s strani manj nadarjenih "kolegov", ni splošno znano. Nemilost fakultet je starodavna tradicija. Kaj od tega je vredno rešiti in ohraniti?

Tudi dr Hamer je svoje raziskave zelo uspešno opravljal zunaj univerzitetne sfere. Univerzitetna klika ga je izločila iz medicinske stroke-lahko bi jo poimenovali tudi drugače- in s tem priznala lastno majnvrednost. Tudi v tem primeru ostaja dejstvo, da se univerza ni izkazala kot spodbujevalec novih znanj s pogojem za znanstveno smiselno raziskovanje, temveč nasprotno, kot običajno je bila ovira. V sporih med univerzami in dr. Hamerjem, prve komentirajo, dr Hamerjevih raziskav ni za priznati, jim manjkajo kvalifikacije, ker manjka pečat univerze, to ni samo razburljivo, ampak kaže tudi na arogantnost in moralno izprijenost mentalno sterilne javne ustanove.

Germanische Heilkunde ni le prehitela medicinske stroke. Zunaj univerz je zaradi nasprotovanja prevladujočih akademikov ,in sicer vseh, ne le medicincev. A ravno zato, ker mora najnovejša znanost ostati zunaj – zdaj celo rečemo: Na srečo! - se ozkogledna obstrukcija srednjeveškega akademskega sistema  sprevrže v neozdravljiv anahronizem.

(Poznamo podoben primer: tri velike rudarske univerze v Nemčiji: Freiberg, Clausthal in Aachen so izgubile svojo pravico do obstoja z zaprtjem nemške rudarske industrije. Preklop na kar neke "sodobne" učne teme - z veliko državne pomoči - ni ustavilo upadanja v nepomembnost. )

Predstavljajmo si to prihodnost:

S prebojem "Germanische Heilkunde" je 95% vseh "zdravnikov" odvečnih. Odveč postane tudi gigantska industrija, ki se bori z zdravjem ljudi ter s tem dobro služi. Posledica ne bodo le prazne predavalnice za medicino. Horde odvetnikov, ki, kot je znano, živijo od denarnih sporov drug proti drugemu, bodo izginile. Kemiki, inženirji, špekulanti bodo odpadli. Če se  ni več treba bati in ni več treba klicati svetnikov, da bi ozdraveli, ker je socialno vprašanje hkrati z "Germanische" rešeno, se ne potrebuje več cerkev in "duhovništva" , nič več papeža in duhovnikov. Ne potrebuje se več njihove "Resnice", ki se je izkazala za evolucijsko stran pot človeške rase.

Z Germanische Heilkunde in hkratnim odvzemom denarne moči, univerze izgubljajo temelj obstoja. Ker bodo ljudje tedaj zdravi brez zdravnikov, zadovoljni brez psevdoznanosti, pametni brez judovskih ver, pravno zavedni brez pravnih sprevržencev, noben mlad človek ne bo potreboval najboljših in najlepših let svojega življenja več prebiti v predavalnicah; seminarjih, laboratorijih, pubih, bratovščinah. Kot stranski učinek bo aroganca izginila, ker so si povprečni akademiki, po nekaj prestalih semestrih in izpitih predstavljali, da so ljudje višje vrste.

Učenje, znanje, izobrazba in kultura se zaradi tega ne bodo znižale, ampak nasprotno, spodbujene bodo, prvič zato, ker bodo tudi druge skupine, ki so bile prej izključene, imele več časa za sodelovanje. Po drugi strani pa zato, ker bodo takrat pravi, resnični mojstri, ki jih je etablirana univerzitetna klika zadrževala, dobili svoj naravni položaj in mesto.

Znanost bo v veliko boljšem položaju, ko se bodo univerze zaprle, saj so velik del nepovratnih sredstev porabile za raziskovalne pogodbe, da so ohranile svoje posle. Koliko hudobije in prevare je bilo storjeno s tem!

Samo pomislite na "raziskave raka", ki kljub milijardnim izdatkom niso naredile niti najmanjšega napredka. Denar nikoli ni ustvaril briljantnih umov. Takšna zmota je posmeh akademski eliti: nasploh, ko vidiš banalnosti, ki jih delajo na univerzitetnih inštitutih, se pravi "raziskujejo", zmajuješ z glavo. Temu nasproti velja naslednje:

En, brez sredstev, neozdravljivo bolan zdravnik, ki pa je kljub temu bistre glave, zasuje elito z lastnimi raziskavami in celoten sistem popelje ad absurdum!

Kljub temu, tu ne nameravamo, uporabnost dr. Hamerjeve Germanische Heilkunde, opisati medicinikom.

Germanische Heilkunde bo na čisto drug način, številna področja znanja postavila, ja, na njeno! podlago.

Prihodnje zgodovinopisje in raziskave ne bo možno brez poznavanja Germanische Heilkunde.Vedno so ljudje tisti, ki krojijo zgodovino in se v njo zapišejo. Kako malo je bilo znanega, ko se je zgodovinar lotil razlage dejanj in zlorab v smislu karakterja. Vprašanje je, kaj je zgodovinska osebnost oblikovala. Kako protislovne so bile ocene!

Z novo znanostjo Germanische Heilkunde se bodo stvari nenadoma spremenile. Že samo iz fizičnega videza razbere presenetljivo veliko tega, kaj se je dogajalo v človekovi duši, kaj je oblikovalo značaj itd. Iz bolezni prepozna, kateri intimni dogodki so odločilno vplivali na življenje in zdravje (primer: Napoleonovi vojaški neuspehi). Imeli smo določena ugibanja o tem, kako močno je pohabljena roka Wilhelma II. ukazovala njegovi duši in obnašanju, kot lahko  enako odkrijemo pri "polio pohabljenem" Rooseveltu, ali popolnoma nerazumljivem karakterju Josepha Goebbelsa, za katerega je znano, da je imel skrajšano desno nogo in opazno poševna (ženstvena) ramena in bil kljub izjemnemu intelektu neverjetno "neumen"(?).

To je nekaj namigov za nova odkritja. S pomočjo Germanische Heilkunde bo zgodovina tudi manj pomembne odgovorne osebnosti sodila drugače. Analiza njihovih konfliktov, konstelacij, ki jih povežemo v razmerje do njihovih položajev moči in dejanj! To področje bo postalo skoraj neizčrpen vir raziskovanja in razumevanja. S tega vidika predvidevamo, da se bo zgodovina večkrat prepisala. Tukaj si ne upam razpravljati o posledicah izbora vodilnih osebnosti v našem novem, svobodnem pravnem in družbenem redu.

Podobno se bo enrat reklo za sorodno znanost, ki je prav tako razmeroma mlada.

Mislim na arheologijo.

Že od nekdaj lahko ob najdbah mumij, barjanskih trupel in skeletov sklepamo o znanih "boleznih". Z Germanische Heilkunde je obseg opazovanja razširjen, saj so bolezni "smiselni biološki posebni programi narave" (SBS). Na ta način nam Germanische Heilkunde odpre dušo osebe, ki je umrla pred več sto leti in lahko neposredno sklepamo o konfliktih osebe in tako pravi vzrok postavimo v odnos z okoljem.

Kdo bi si mislil, da bomo z najnovejšo znanostjo segli daleč preko neustrezne, izčrpane "medicine" in rekonstruirali takratno okolje?

Že danes bi predlagal, kar verjetno ne bo storjeno za časa mojega življenja: narediti bi bilo treba računalniške tomograme glave slavnega Ötzija, 5000 let starega ledeniškega trupa in morda tudi barjanskih trupel, kar bi nam izdalo veliko več o ljudeh, njihovem času in okolju, Nekaj, kar je bilo do zdaj za vse profesionalce nepredsavljivo.

Gremo korak dlje, pridemo do paleologije in filogenije, do evolucije nasploh.

Tretji biološki naravni zakon  vzpostavlja odnos človeka do evolucije in ga vključuje v ta nauk. Ta morda najpomembnejši zakon Germanische Heilkunde je naletel na posebno trdovraten odpor vseh vernikov in njihovih oznanjevalcev. En dokaz evolucije iz te smeri je bil presenečenje. Naj nas ne moti zavrnitev pobožnih. Vemo, da bodo s padcem moči denarja padle tudi velike religije. Smo radodarni, strpni in čakamo, kaj bo pokazala prihodnost.

To nas ne bi smelo ovirati pri raziskovanju povezav z lastnim genetskim razvojem in kjer je že mogoče, ga projicirati v prihodnost.

Odnos med tretjim biološkim naravnim zakonom in evolucijo na splošno je v veliki meri obdelal že dr. Hamer. Njegov dokaz, da naši udi, npr.roka, predstavljajo en sam organ, je dovolj senzacionalen, a ga je mogoče logično razumeti iz zgodovine razvoja (izhaja iz ribje plavuti): Anatomija, del zastarele medicine, še vedno živi in ​​poučuje v zastarelih idejah preteklih časov, čeprav se na univerzah poučujeta biologija in evolucijska zgodovina. Ponovno vidimo, kako malo je interakcije in izmenjave idej. Fakultete se hvalijo z mednarodno povezanostjo s kolegi, potem se po nepotrebnem prepirajo na nepotrebnih kongresih, na svoji univerzi pa ne vedo drug o drugem skoraj nič! Samo zunanji opazovalec opazi, kako malo je preplačana univerzitetna elita pripravljena in sposobna razmišljati in kombinirati.

Kar zadeva raziskovalne rezultate dr. Hamerja na tem področju, se je s tem preobrat njegovega nauka na razvojno zgodovino, tako premaknil v področje možnega. To bo spodbudilo to znanost, da najde in zapolni vrzeli v svojem trenutnem razumevanju v zelo specifičnih smereh. Bolje bomo raziskali, kako sta se okolje in življenje  pred mnogimi milijoni let drug drugemu prilagajala in si pogojevala.

Narodno gospodarstvo

Kako močno ekonomija, natančneje denarna ekonomija, povezana s kapitalom, posega v življenje sodobnega človeka, sem pokazal drugje. Preiskave dr. Hamerja jasno pokažejo tesno povezavo med kapitalističnim denarjem in družbenim položajem, denarnimi in življenjskimi skrbmi ter "boleznimi". Iz študij primerov, opisanih v njegovih najnovejših knjigah, je uničujoča sila zunanjih okoliščin na obstoj sodobnega človeka precej osupljiv. Približno 75-80% vseh bolezni je neposredno oz. posredno povezanih z denarjem (strah za obstoj, težave na "delovnem mestu", slabi nadrejeni itd.). To je skoraj neverjetno, saj to pomeni, da ¾ vseh "bolezni" (pravilno SBS) izgine samih, če bi kapitalistični sistem v državi zamenjali z denarno reformo po Silviu Gesellu in denarjem brez izkoriščanja!  Povezave (negativne) med denarjem in Germanische Heilkunde  pa ni možno najti le v milijardnih dobičkih zdravstvene in farmacevtske industrije!

Kultura

Germanische Heilkunde ne omogoča samo novega razumevanja bolezni. V trenutku, ko zdravje postane naravna dobrina vzpostavi zelo drugačen odnos do naših duhovnih dosežkov in potreb. Kako se bodo razvijali v prihodnje, ni mogoče napovedati. Gotovo je, da se bo odtujenost našega podedovanega načina življenja nenadoma končala. Ne glede na to, ali gre za umetnost, naše življenje v skupnosti (družina, ljudje), vse kar nam je "skrb" (lat.=cultus)  z delovanjem Germanische Heilkunde samodejno pride v naravno ravnovesje.

Presenetljivo, že obstaja primer tega prihodnjega časa. To je dr. Hamerjeva čarobna pesem!

„Mein Studentenmädchen“

Prvi Minnespev bodoče germanske družbe in kulture?

O terapevtskih učinkih čarobne pesmi je bilo že veliko priznanega in povedanega. Je to vse? Pogled na besedilo razkrije izjave o duhovnih veznih silah med moškim in žensko, ki so verjetno zavestno obstajale v poganskih germanskih časih, bile prisotne še v srednjem veku, dremale v genetskem materialu in se tu ponovno, na občuten način prebudile.

V besedilu "Mein Studentenmädchen“ se zanamcem, s ponosom in veseljem predstavlja rezultat dvajsetletnega zakona, ki izhaja iz pristne germanske zaroke. "Ljubezen se nikoli več ne konča", je vodilni motiv, "Ljubim (svoje) dekle že dvajset let", s katerim se začne vsaka kitica "Mein Studentenmädchen“: Skupni otroci niso le "depozit", so lepilo zakonske zveze in dajejo naravno osmišljen pomen in podporo. Tako se izpolni naše življenjsko delo, nagrada zanj pa je večna ljubezen, tisto, kar dojemamo kot "biti srečen" in za kar nezavedno stremimo. To je pretresljivo predstavljeno v prvi novi, doslej edini čudežni pesmi, torej v prvem minnespevu bodoče germanske družbe in kulture.

Poroke, osvobojene ekonomske revščine, skrbi in njihovih gmotnih stisk (ki sta jo morala takrat v vsej resnosti prenašati študenta) so slika prihodnosti mladih zakoncev, ki si jo rišemo za našo bodočo državo. Ta prihodnost se opira na njihovo lastno moč, ki jim daje poln učinek njihovega dela.

Lahko se predvideva, da se bo minnespev nato ponovno dvignil kot izraz duše za veselje in srečo. Nastale bodo pesmi o življenju in ljubezni, ki bodo nadaljevale in presegle našo prvo čarobno ljubezensko pesem, tako kot se je vedno dogajalo v zgodovini in naravi: na začetku je na svet prišlo nekaj nepričakovano novega in potem napredek kot samoumeven, razvoj na bolje in višje. Rudolf Diesel je mrtev že 100 let, ali ne bi bil vesel, ko bi videl, kako so nešteti inženirji naslednjih generacij razvili njegovo pionirsko delo do popolnosti?

Zabeležka, ker sem se naknadno spomnil tega: Pretežni materialni namen prejšnjih in sedanjih zakonov, ki jih določa denar, potreba po denarju in pohlep po denarju, v pesmi "Mein Studentenmädchen“  ni našel mesta! Odnose med spoloma je orientalski, judovsko-krščanski demon pokvaril in izrodil, tako da moramo trenutno idealno sožitje med moškim in žensko osvobojene germanske kulture in naravnega državnega, pravnega in ekonomskega reda projicirati v prihodnost.

Ali ni čudovito, da je "Studentenmädchen“ kot ljubezenska pesem nastala leta 1976, pet let pred odkritjem Germanische Heilkunde, desetletja zatem, (2006) bila odkrita kot "arhaična melodija", identična z 2. biloškim naravnim zakonom, nato leta 2012 kot "magična čarobna pesem" bila spoznana kot višji navdih in se že prerokuje kot prototip bodočega minnespeva našega ljudstva, osvobojenega tisočletnega jarma?

Zaključne misli

Socialni red (družbeni red) človeka je na nenaraven način moten. V biološko sorodnem živalskem kraljestvu opažamo, kako redko se pojavljajo tako imenovane bolezni. Vidimo, kako tam vsaka "bolezen" (ali nesreča) pomeni akutno življenjsko nevarnost za posameznika. Človeška vrsta v množični prisotnosti "bolnic" prepoznava, kako slabo je naše "zdravstveno" stanje. Tako nesposobna vrsta bi v naravi izumrla najkasneje v treh generacijah. V našem civiliziranem svetu se skoraj vsi rodijo v bolnišnici in umrejo v bolnišnici. A to dejstvo pravzaprav nikogar ne preseneča. Temu nenavadno oporekajo skoraj edinstveni fizični in duševni dosežki, ki jih zmore dosti ljudi. Tudi sposobnost odločnega, pogumnega in običajno pravilnega ravnanja v nevarnosti je edinstvena v živem svetu. Današnji človekov obstoj je absurden (paradoksalen), njegova duša je poškodovana, ker njegovo okolje ne ustreza naravi.

Izključimo enega za drugim tisto, kar bi lahko bil vzrok naših zdravstvenih težav. Marsikaj bo, kar bomo pri našem iskanju zavrgli, ker na splošno ne velja za ljudi. Razum in kultura, kot končni razliki od živalskega kraljestva, sama po sebi nista biološka prednost.

Ostaja torej le še ena posebnost naše družbene ureditve, "civilizacija". Izraz, ki ga zanj odgovorni filozofi še niso razjasnili. Spenglerjeva opredelitev kot "pozne oblike kulture" je zavrnjena. "Civilizacijo" morda lahko opišemo kot razmerje med individualnimi življenjskimi stili (vključno s "kulturo") in prevladujočim socialnim redom. Za vsako civilizacijo je značilno izrazito nesorazmerje v porazdelitvi razpoložljivih dobrin oz. bogastva. Poleg neštetih ljudi brez premoženja, običajno obstaja, a ne povsod, "srednji razred", ki ima na razpolago določena "sredstva", nad njim pa je številčno zelo majhen, a neizmerno bogat, skoraj vedno politično avtoritativen sloj “bogatih”.

Bogati so tisti, ki zaradi svoje denarne moči obvladujejo vse ostale. Tu je najti zlo "civilizacije", ki jo je  dr. Hamer poimenoval "šrot družba".

Ni moja naloga tukaj razpravljati o tem problemu "civilizacije", ki povzroča ogromno škodo človeški duši. Dovolj je reči, da poznamo njeno rešitev in da bo potrebno veliko truda z naše strani za uveljavitev "naravnega, biološkego-družbenega, državnega, pravnega in ekonomskega reda" namesto sedanje "šrot družbe".

prevod: Anita Kogelnik